Zakonodaja ne definira minimalne širine steklene stene ob steklenih vratih, ki mora biti označena s kontrastnimi oznakami. Menimo, da je nujnost teh oznak odvisna predvsem od situacije, kje in kako so steklene površine umeščene v prostor in kako so izvedene. Če obstaja možnost, da lahko slepa ali slabovidna oseba zamenja fiksno zasteklitev ob vratih za vhod oz. prost prehod, je namestitev kontrastnih oznak nujna.

Kontrastne oznake na steklenih površinah morajo biti oblikovane kot trakovi, ki so v dobrem kontrastu z okolico (okoliškimi površinami), na njih pa so lahko tudi grafični elementi, kot npr. logotip. Priporočljivo je, da so trakovi dvobarvni, izbrane barve pa so med seboj kontrastne. Glavna vloga kontrastnih oznak na steklenih površinah je namreč preprečevanje trka slepih in slabovidnih oseb, ki bi lahko steklene površine, zaradi svetlobe, odsevov, zamenjale za prost prehod.

Ozaveščenost o dostopnosti objektov postopoma narašča, k čemur prispevata približevanje zakonskega roka in prizadevanje organizacij ter posameznikov na tem področju. Urbanistični inštitut Republike Slovenije z dolgoletnim delom na zbiranju podatkov, usposabljanju in ozaveščanju nadaljuje prizadevanja za izboljšanje dostopnosti, ki bo potrebna tudi po izteku zakonskega roka.

Stanje dostopnosti objektov v javni rabi v Sloveniji ostaja neustrezno, saj večina objektov ni prilagojena invalidom, prilagoditve pa se pogosto izvajajo brez posvetovanja s strokovnjaki, kar vodi do nefunkcionalnih rešitev. Za izboljšanje pregleda in stanja razvijamo orodje za samopopis dostopnosti, ki bo omogočilo pridobitev večjega števila podatkov ter učinkovitejše načrtovanje prilagoditev.

Kljub ustrezni zakonodaji o univerzalni graditvi ostajajo njena implementacija in izobraževanje načrtovalske stroke pomanjkljiva, kar vpliva na kakovost prilagoditev in njihovo izvajanje v praksi. Z bližanjem roka za izpolnitev zahtev Zakona o izenačevanju možnosti invalidov se sicer kažejo premiki, vendar ostajajo investicije in finančna podpora za odpravljanje ovir nezadostne.

Zakon o izenačevanju možnosti invalidov zahteva dostopnost vseh objektov v javni rabi do decembra 2025, vendar trenutne zmogljivosti in hitrost prilagoditev temu cilju ne zadostujejo. Kljub temu podaljšanje roka ni verjetno.

Največje pomanjkljivosti pri dostopnosti objektov so neurejeni vhodi in notranji prostori brez klančin, dvigal ali drugih rešitev, kar invalidom na vozičkih pogosto onemogoča uporabo objektov. Kritični so tudi nekontrastni napisi za slepe in slabovidne, pomanjkanje vizualnih in slušnih prilagoditev za gluhe in naglušne ter težave pri prilagoditvah v objektih pod varstvom kulturne dediščine, kjer je nujno sodelovanje z ZVKDS.