Najbolj obsežna in najbolj kritična pomanjkljivost so predvsem neurejeni dostopi na vhodu ter znotraj objekta, kjer se pojavi stopnišče, vendar ni možnosti uporabe klančin, dvižnih ploščadi ali dvigal. S tem je uporaba objekta ali dela objekta osebi na invalidskem vozičku popolnoma onemogočena.
S stališča slepih in slabovidnih oseb probleme predstavlja uporaba nekontrastnih oznak in napisov, ki niso zaznavani, ali pa jih sploh ni. To je kritično zlasti na nevarnih robovih višinskih razlik ter na steklenih površinah. Druga ključna stvar, na katero se pri urejanju prostora pogosto pozabi, je enostaven in dobro označen dostop do sprejemnega pulta oziroma usmeritev do kontaktne osebe, ki lahko slepo osebo nato napoti dalje.
Za gluhe in naglušne največjo pomanjkljivost predstavljajo predvsem situacije, kjer je prisotna le glasovna komunikacija oziroma informacija. To so lahko na primer domofoni brez videa, ali pa naprave za klic na pomoč v dvigalih. V objektih ter dvoranah pogosto ni slušnih zank za naglušne osebe, se pa to počasi izboljšuje.

Vse našteto se potencira še dodatno v objektih, kjer veljajo režimi varstva kulturne dediščine. Tudi tam so potrebne prilagoditve, je pa pri tem ključen ustrezen pristop in sodelovanje z  Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) pri urejanju dostopnosti.