Največje pomanjkljivosti pri dostopnosti objektov so neurejeni vhodi in notranji prostori brez klančin, dvigal ali drugih rešitev, kar invalidom na vozičkih pogosto onemogoča uporabo objektov. Kritični so tudi nekontrastni napisi za slepe in slabovidne, pomanjkanje vizualnih in slušnih prilagoditev za gluhe in naglušne ter težave pri prilagoditvah v objektih pod varstvom kulturne dediščine, kjer je nujno sodelovanje z ZVKDS.

Kontrastne oznake na steklenih površinah so ključne za varnost in dostopnost, saj slabovidnim osebam omogočajo pravočasno zaznavo in preprečujejo trke. Minimalistične estetske oznake, kot so logotipi in subtilni vzorci, pogosto ne zagotavljajo zadostnega kontrasta, zato je nujno upoštevati standarde za vidno zaznavnost.

Slušne induktivne zanke in drugi sistemi, kot so FM in Bluetooth, omogočajo boljšo dostopnost zvoka za osebe z okvaro sluha, saj zmanjšujejo hrup in izboljšujejo razumljivost govora. Te sisteme je treba zagotoviti v javnih prostorih, kot so sprejemni pulti, sejni prostori in dvorane.

Za omogočanje enostavnega dostopa in uporabe javnega objekta za slepe in slabovidne osebe je ključno zagotoviti, da je pot od vhoda do sprejemnega pulta čim krajša in enostavna. Če pult ni neposredno ob vhodu, je mogoče pot označiti na zelo preprost način.