Ko govorimo o dostopnosti grajenega prostora, najprej pomislimo na ureditev klančin, dvižnih ploščadi, dvigal in dostopnih sanitarij. Čeprav so te prilagoditve lahko nujne, z njimi še ne zagotovimo, da bo objekt resnično dostopen vsem uporabnikom.
Dostopen prostor nastane šele takrat, ko so načrtovanje, opremljanje, prenova in upravljanje objekta obravnavani celostno. To vključuje strokovno analizo obstoječega stanja, premišljeno odpravo ovir, zasnovo zveznih poti gibanja, ustrezen sistem označevanja ter dostop do vseh storitev. Pri tem morajo biti upoštevane različne potrebe oseb z oviranostmi.
V nadaljevanju se osredotočamo na tri glavne skupine uporabnikov, definiranih z zakonodajo, pri katerih ima univerzalno oblikovanje grajenega okolja pomemben vpliv na samostojnost, varnost in vključenost v družbo.
Za gibalno ovirane osebe so ključne poti brez ovir
Za gibalno ovirane osebe dostopnost pomeni možnost samostojnega in varnega gibanja po prostoru. Poti gibanja in prostori morajo biti brez pragov, robov in drugih fizičnih ovir, višinske razlike pa morajo biti poleg stopnic premoščene tudi z dvigalom, dvižno ploščadjo ali klančino.
Prehodi skozi vrata in med opremo morajo biti dovolj široki za uporabo invalidskega vozička, rolatorja ali hodulje. Prav tako mora biti oprema, kot so mize, pulti, stikala, oprijemala, ogledala in drugi elementi, nameščena na ustrezni višini ter omogočati čelni dostop osebam na invalidskem vozičku. Pri vratih je treba zagotoviti tudi dovolj velik manevrski prostor za odpiranje in prehod.
Slepe in slabovidne osebe potrebujejo dobro orientacijo
Objekt je lahko brez fizičnih ovir, vendar je za slepe in slabovidne osebe še vedno težko uporaben, če orientacija v njem ni dovolj enostavna in razumljiva. Samostojna uporaba prostora je namreč v veliki meri odvisna od možnosti varnega zaznavanja okolice.
To omogočajo pregledne poti ter celostno zasnovan sistem oznak, ki vključuje kontrastne, talne, taktilne in izbočene oznake ter oznake v Braillovi pisavi, kjer so potrebne. Pomembna je tudi ustrezna osvetlitev. Bleščanje, odsevne površine in neenakomerno osvetljeni prostori lahko slabovidnim osebam bistveno otežijo zaznavanje okolice in varno uporabo prostora.
Gluhe in naglušne osebe potrebujejo dostop do komunikacije
Za gluhe in naglušne osebe največjo oviro pogosto predstavljajo nedostopne informacije in otežena komunikacija.
Na mestih, kjer poteka komunikacija, kot so informacijski pulti, sprejemne pisarne, predavalnice ali dvorane, je zato pomembna dobra in enakomerna osvetlitev. Ta omogoča branje z ustnic ter spremljanje obrazne mimike in znakovnega jezika.
Pomembna sta tudi tiho okolje in uporaba sistemov za lažje poslušanje, na katere se lahko naglušne osebe povežejo s svojimi slušnimi pripomočki. V uradnih postopkih državnih organov pa mora biti gluhim osebam zagotovljen tudi tolmač slovenskega znakovnega jezika.
Dostopnosti ni mogoče rešiti zgolj z nakupom opreme
V praksi se pogosto izkaže, da največji izziv dostopnosti ni nakup pripomočkov, ampak njihovo razumevanje in pravilna uporaba. Indukcijska zanka, taktilne oznake ali prilagojen informacijski pult ne prispevajo k večji dostopnosti, če zaposleni ne vedo, komu so namenjeni, kako delujejo ali kako uporabniku zagotoviti ustrezno podporo.
Zato so poleg prostorskih prilagoditev nujna tudi redna izobraževanja zaposlenih o potrebah oseb z oviranostmi, pravilni uporabi prilagoditev ter ustrezni komunikaciji z uporabniki. Prav odnos in usposobljenost osebja pogosto odločata o tem, ali bo izkušnja uporabnika resnično vključujoča.
Dostopnost je proces, ne seznam opravljenih nalog
Dostopnosti ne moremo zagotoviti samo z namestitvijo nekaj pripomočkov ali izpolnitvijo posameznih tehničnih zahtev. Je proces, ki vključuje prostor, informacije, storitve in ljudi.
Šele povezava med ustrezno načrtovanim okoljem, dostopnimi informacijami in usposobljenim osebjem omogoča, da lahko vsi uporabniki javne prostore in storitve uporabljajo samostojno, varno in enakovredno.