Pristop k posodabljanju zakonodaje, glede na mednarodne zahteve, je že več desetletij ustrezen, nedoslednost pa se je zgodila pri prenosu tega precej kompleksnega področja v prakso. Umanjkanje izobraževanj načrtovalske stroke in tudi širše javnosti se seveda odraža tudi pri neupoštevanju oziroma nepoznavanju precej kompleksne zakonodaje s tega področja pri načrtovanju novogradenj oziroma pri prenovah objektov.
Izobraževanje o univerzalni graditvi še danes ni vključeno v učne načrte fakultet, povezanih z arhitekturo, urbanizmom in gradbeništvom. To vodi v pomanjkljivo poznavanje zakonodaje in standardov s strani samih načrtovalcev, kar posledično vpliva na ustreznost in kakovost izvedenih prilagoditev oziroma umanjkanje le-teh.
Pomanjkljive in nesistematične so bile tekom zadnjih 15 let veljavnosti Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) tudi investicije ter finančne podpore za samo odpravljanje ovir. Do poteka roka nas loči manj kot leto, in več kot očitno je, da se na področju niso zgodili večji premiki, ki bi bili nujni, da lahko govorimo o dostopnosti vseh tipov objektov v javni rabi za vse ljudi, ne glede na oviranost.
Z bližanjem roka so se na tem področju že začeli kazati določeni premiki, upamo pa, da se bodo ti še intenzivirali.