Pri projektu sem sodeloval kot študent urbanizma z Fakultete za arhitekturo. S tematiko dostopnosti in vključenosti gibalno oviranih oseb se prej nisem veliko ukvarjal; v učnem procesu na fakulteti smo se z njo srečali le enkrat.
Čeprav se o dostopnosti za gibalno ovirane osebe prej nisem veliko razmišljal, sem že na podlagi bežnega opazovanja okolja okoli sebe vedel, da je njihova dostopnost zagotovo manjša od moje. Med projektom sem se seznanil s številnimi pravili načrtovanja prilagojenih prostorov. Kljub temu se pri popisovanju javnih objektov v času projekta nisem srečal z nobenim, ki bi bil v celoti prilagojen. Nasprotno – naletel sem na kar nekaj objektov, ki so bili popolnoma neprilagojeni osebam z gibalno oviranostjo. Še posebej sem bil presenečen nad tistimi, ki so bili zgrajeni pred kratkim.
Tako velik delež neprilagojenosti se mi zdi presenetljiv in nepravičen. Pri popisovanju sem bil večkrat razočaran nad kakovostjo načrtovanja in vzdrževanja ter nad zavestnim izključevanjem gibalno oviranih oseb pri oblikovanju novih stavb in javnih površin in javnega prometa.
Zaradi novega znanja zdaj v svojem vsakdanjem okolju opažam številne pomanjkljivosti in veliko možnosti za izboljšave. V tujini sem videl veliko dobrih praks, še posebej na področju javnega prometa, in upam, da se podobne rešitve vpeljejo tudi pri nas.
Žan Ložar