Ker začasne klančine ne omogočajo samostojnega in enakovrednega vstopa, na zakonski ravni niso predvidene ali dopuščene kot primerna rešitev. Njihova uporaba je smiselna le tam, kjer že po samem zakonu upravičimo, da se temeljnega dostopa v notranjost objekta ne da zagotoviti. To velja v primeru zaščitenih objektov, za katere je pridobljeno mnenje ZVKDS, ki prepoveduje preurejanje vhoda oz. kakršenkoli način zagotavljanja stalno urejenega vhoda v objekt, ali pa v primeru opravičenja potrebe po prilagoditvi na podlagi nesorazmernih stroškov posega.
Šele ko je res nemogoče zagotoviti stalen samostojen vstop, je vsaj z vidika zagotavljanja dostopnosti bolje, če se vstop omogoči s pomočjo premičnih elementov, ki stanje izboljšajo vsaj za del uporabnikov. Ker zakonodaja in standardi začasnih klančin posebej ne predvidevajo, zanje tudi niso določeni ločeni tehnični kriteriji, zato naj po varnosti, kakovosti dostopa in drugih zahtevah izpolnjujejo enake pogoje kot stalne klančine.
Glede nosilnosti tovrstnih klančin (saj ta v standardih ni specificirana) je priporočljivo upoštevati nosilnost dvižnih plošč, saj gre za primerljivo obtežbo – tj. najmanj 360 kg.
Če uporabljamo začasne klančine, je seveda najbolje zagotoviti, da so kar se da stalno nameščene – torej je najbližje željenemu efektu, če se nameščajo zjutraj in pospravljajo zvečer po koncu delovnega časa, oziroma so v celotnem času delovanja nameščene.
Če so za dostop do samega objekta potrebne začasne klančine, ki niso postavljene skozi celoten čas obratovanja, je nujno na vhodu zelo jasno označiti, da je klančina na voljo po potrebi – z znakom (invalidski simbol) in z zvoncem ali telefonsko številko, ki jo uporabnik lahko pokliče, da ne ostane pred vrati brez da bi ga kdo opazil.
Kot smo omenili, pa gre pri vsem navedenem za prilagajanje objekta, v katerem zakonsko upravičeno ni mogoče zagotoviti neoviranega in samostojnega dostopa s pomočjo stalne klančine, zato le poskušamo po najboljših močeh zagotoviti kar se da ustrezno alternativo.