Stopnišča so ključen element dostopnosti v objektih, saj omogočajo vertikalno povezavo med nadstropji. Zaradi tega so eden najpogostejših arhitekturnih elementov, kjer se pojavijo težave z dostopnostjo.
Stopnišča predstavljajo oviro predvsem za osebe na invalidskih vozičkih, zato je v objektih z nadstropji ali kletjo nujno treba zagotoviti tudi dvigalo. Na zunanjih površinah je poleg stopnic priporočljiva klančina, če to ni mogoče, pa ustrezna dvižna ploščad.
Vendar pa morajo biti tudi sama stopnišča ustrezno urejena, da omogočajo varno in dostopno uporabo za gibalno ovirane osebe, ki niso na invalidskih vozičkih, slepe in slabovidne, starejše, otroke ter ostale. Stopniščna rama mora biti ravna, posamezna rama pa ne sme vsebovati več kot 16 stopnic (izjemoma 20). Za splošno varnost morajo imeti stopnice enako višino in globino, pri čemer mora biti globina nastopne ploskve vsaj 30 cm, višina pa največ 15 cm (izjemoma 26 cm × 18 cm).
Stopnice ne smejo imeti previsnih nastopnih ploskev, oziroma morajo te biti čim manjši. Prav tako morajo biti čela stopnic zaprta, da se prepreči spotikanje.
Ključna je tudi minimalna širina, ki mora znašati vsaj 120 cm, oziroma svetla širina med oprijemali vsaj 100 cm (za obstoječe stavbe izjemoma do 80 cm). Vsako stopnišče, ki sega več kot 60 cm nad tlemi, mora biti opremljeno z obojestranskimi oprijemali na višini med 85 in 100 cm, ki so neprekinjena in segajo vsaj 30 cm preko prve in zadnje stopnice.
Oprijemala morajo biti v kontrastu z okolico ter opremljena z izbočenimi oznakami, ki označujejo nadstropja in smer evakuacije. Za slepe in slabovidne osebe je ključna kontrastna označitev tako oprijemal kot tudi prvih in zadnjih stopnic (priporočljivo pa tudi vseh vmesnih robov stopnic), kar zmanjšuje nevarnost padcev. Stopnišče mora biti dobro osvetljeno, da se jasno zaznajo razlike v višini.
S tako ustrezno zasnovo stopnišč se zagotavlja varna in neovirana uporaba za vse skupine uporabnikov, kar prispeva k boljši dostopnosti in kakovosti bivanja v grajenem okolju.