Objekti, ki so pod varstvom kulturne dediščine, predstavljajo pomemben del slovenske zgodovinske in arhitekturne identitete, zato je njihovo varovanje ključno. Mnogi izmed teh objektov so hkrati namenjeni javni rabi, kar prinaša dodatne izzive pri prilagajanju sodobnim potrebam, zlasti pri zagotavljanju dostopnosti za vse.
Gradbeni zakon (GZ-1) v 25. členu določa, da lahko v objektih, varovanih na podlagi predpisov s področja varstva kulturne dediščine, projektirane ali izvedene rešitve odstopajo ali ne dosegajo predpisanih bistvenih in drugih zahtev, kar vključuje tudi univerzalno dostopnost. Prednost varstva kulturne dediščine pred drugimi bistvenimi zahtevami, med katere sodi tudi univerzalna dostopnost, je tako v veliki meri uzakonjena.
V praksi to pomeni, da pri strogo varovanih objektih univerzalnega dostopa ni vedno mogoče zagotoviti. To ostaja dejstvo, vendar je ob tem nujno poudariti naslednje: pogosto večjo oviro kot samo varovanje dediščine predstavlja nepoznavanje režimov varstva in napačen pristop k prilagajanju takšnih objektov.
Veliko lastnikov ali upravnikov objektov se zaveda, da je objekt zavarovan, in zato zmotno predpostavlja, da prilagoditve niso mogoče. To je v večini primerov napačno mišljenje. Režimi varstva se namreč razlikujejo tako po obsegu kot po stopnji varovanja.
Pomembno je razumeti, da je v vseh objektih javne rabe treba zagotoviti dostopnost za vse – z izvedbo potrebnih in mogočih prilagoditev. Če je objekt pod varstvom kulturne dediščine, postopek zahteva, da se najprej opredelijo potrebne prilagoditve, nato pa se v sodelovanju s pristojno enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) poišče ustrezne rešitve. Šele v primeru, ko je poseg popolnoma nemogoč, je smiselno razmišljati o zagotavljanju blaga in storitev na prilagojene načine (npr. nadomestni prostori, dostava na dom).
Pogosto bodo enote ZVKDS nasprotovale improviziranim in pavšalnim prilagoditvam, ki stanje prostora poslabšajo tako z vidika dostopnosti kot ohranjanja dediščine. V nasprotju s tem pa bodo bolj dovzetne za celostne in premišljene prenove, ki upoštevajo vse nianse varstva kulturne dediščine ter iščejo rešitve, kako dediščino približati vsem uporabnikom.
S pravilnim pristopom je namreč pogosto mogoče najti ravnovesje med ohranjanjem dediščine in omogočanjem dostopa vsem uporabnikom, kar je temelj vključujoče družbe.