Razstavni prostori so pomemben del kulturnega življenja in jih najdemo v številnih objektih javne rabe. V muzejih in galerijah imajo primarno vlogo, pogosto pa se pojavljajo tudi kot spremljevalni prostori v knjižnicah, izobraževalnih inštitutih, verskih objektih ali parkih. Ne glede na raznolikost razstavljenih materialov jim je skupno, da morajo biti oblikovani po načelih dostopnega oblikovanja.
V prvi vrsti je pomembna premišljena umestitev elementov. Eksponati in vitrine morajo biti nameščeni na višini med 80 in 110 cm, besedilni deli razstave pa na višini med 120 in 160 cm.
Za gibalno ovirane mora prostorska ureditev zagotoviti dovolj prostora za prehod in obračanje invalidskega vozička. Tla morajo biti ravna, nedrseča, brez nevarnih višinskih razlik. Kadar so višinske razlike neizogibne, morajo biti premoščene z rampami ali dvigali in jasno kontrastno označene.
Za slepe in slabovidne je nujno omogočiti taktilno spoznavanje izbranih predmetov, uporabo reliefnih oznak in avdio vodnikov. Besedila morajo biti dovolj velika, jasno berljiva in kontrastna, osvetlitev pa ne sme povzročati bleščanja. Gradivo, kot so katalogi in brošure, naj bo na voljo tudi v povečanem tisku in brajici.
Za gluhe in naglušne je ključna kakovostna osvetlitev, ki omogoča branje z ustnic in komunikacijo v znakovnem jeziku. Če so vključeni zasloni ali tablice, morajo omogočati spremljanje vsebine tudi v vizualni obliki – npr. s podnapisi. Kjer je mogoče, je lahko zagotovljeno tudi tolmačenje v slovenski znakovni jezik.
Inkluzivno oblikovan razstavni prostor ni le prijaznejši in varnejši, ampak predvsem zagotavlja, da sta kultura in znanje resnično dostopna vsem. To zahteva tudi Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI), ki določa, da morajo imeti invalidi enake možnosti za vključevanje v družbo, kar vključuje tudi dostop do kulturnih vsebin.